DRUŽINSKA TERAPIJA

Od kar delam z ljudmi ne morem videti posameznika izoliranega, ne morem videti izoliranega problema. Lažje razumem stvari v kontekstu, sistemsko, kot same po sebi. Vedno išèem vzroke in rešitve v širših okvirih. Težko razumem npr zdravnika, ki predpiše zdravila za nepravilno delovanje srca, ne pozanima pa se o tem, da ima njegov pacient hude anksiozne motnje. Kot da bi bili ljudje le vsota delov, ki delujejo nepovezano.

Ko sem študirala družinsko terapijo pri Kemplerjevem inštitutu, Nizozemska, sem le še bolj videla, da lahko vzroke za kakšno psihološko motnjo išèemo morda v družini, da kakšna motnja posameznika vpliva na druge èlane v družini in, da se tudi recept za zdravljenje posameznika skriva v družini.

Vèasih se želi kdo zdraviti sam, ker ne želi sodelovati s svojci, ali oni ne z njim, morda so umrli… Vseeno delamo z družino (paè v odsotnosti), èe menimo, da so težave predvsem vezane nanjo.

Vèasih na terapijo pride partner, prijateljica, sodelavec... kot pomoènik, motivator, ogledalo. Posebno je to seveda pomembno, kadar gre za težave v odnosih, naj si bo partnerskih, delovnih, družinskih, prijateljskih.

Ljudje vèasih želijo zaèeti sami, ker jih je preveè strah se sooèiti z drugim, se želijo ojaèati, pridobiti na samozavesti, si pojasniti težave. Posebno je to problem pri osamljenih, ki nekako nimajo, ne upajo, ne želijo pripeljati nikogar.

V takih primerih poskušam nekako nadomestiti pomembnega drugega. S stranko sva v dnevnih kontaktih po elektronski pošti, dogovarjava se o domaèih nalogah (beri preizkušanju novih vešèin z drugimi ljudmi). Takšno komuniciranje je naporno za oba, pa tudi zelo dragoceno za oba.

Veèinoma delam partnersko terapijo, ko imajo partnerji težave zaradi izvenzakonske zveze enega, izgube smisla skupnega bivanja, odvisnosti, neujemanja v starševanju, najpogosteje pa gre preprosto za to, da sta partnerja, zaradi drugih "pomembnejših" stvari pozabila na delo na odnosu. Ko zaljubljenost mine, je paè treba tudi na odnosu delati.

Zaradi kariere, otrok, zidanja hiše, pa odnos postavimo na hladno…in èez leta ugotovimo, da ga ni veè, tudi èe na sporedu niso pogosti konflikti.

Potem pa sledi razveza, huda prizadetost, naslednje zveze, v katere vnašamo iste vzorce kot v prejšnjo…ali pa terapija odnosa, kot zadnji poskus pred razvezo, ali pa med razvezo, da partnerja ne porušita veè kot je nujno potrebno, ali po razvezi, individualno, ko ljudje pridejo celiti rane in se uèiti drugaèe.

Znanje iz družinske terapije pomaga razreševati konflikte v delovnih skupinah, v razliènih sporih (npr za dedišèino) ipd