ZAKAJ POTEMTAKEM LJUDJE POGOSTO (PREDOLGO) ODLAŠAMO S TERAPIJO?

• Ne vemo èisto dobro, kaj lahko od terapevta prièakujemo.
• Nezavedno ali zavedno se bojimo sooèenja s seboj, z drugim, bojimo se sprememb.
• Navadili smo se še malo zdržati, se še bolj potruditi.
• Bojimo se govoriti o sebi.
• Bojimo se sprememb, ker prinašajo neznano.
• Vsak nov dan nam ponudi kaj, s èimer se lahko zamotimo, in odloèitev preložimo.
• Kupujemo in pozabimo.
• Delamo in pozabimo.
• Jemo in pozabimo.
• Pijemo in pozabimo.
• Jemljemo antidepresive in pozabimo.
• Drogiramo se in pozabimo.
• Pred televizorjem in raèunalnikom živimo virtualno življenje, NA SVOJEGA PA POZABIMO.
• Neprenehoma se vrtimo v krogu istih misli, istih èustev, istih dejan.
• Še vedno smo žrtev preprièanja, da je iti h terapevtu sramotno, da s tem priznamo svojo nesposobnost, nemoè.
• Navadili smo se živeti rutinsko, nezavedno, kot del veèje mašinerije, ne dovolimo si videti, da pravzaprav NE ŽIVIMO.

V RESNICI ne pozabimo.

Naši odnosi niso niè boljši, ne poèutimo se bolje.

Ne znamo pogledati na svoje življenje malo bolj od daleè in si reèi, da živimo le enkrat in si zaslužimo bolj zadovoljujoèe življenje, da smo vredni veè, da nam pripada veè. Da je za VSAK trenutek pomembno ali ga preživimo dobro ali slabo, saj trenutke neprenehoma nizamo v ure, dneve, leta, … v ŽIVLJENJE.

Delujemo kot da bi vse življenje vozili v krožišcu. So izvozi, ampak mi ne vemo kam peljejo, zato raje ostajamo v istih zaèaranih krogih, ker jih vsaj poznamo.

Vcasih pa se kdo pogumno odloci in iz krožišca zapelje pri izvozu TERAPIJA. Zapelje v neznano, s strahom, vendar odlocen, da je pripravljen na spremembo. Pot tisocerih korakov se zacne s prvim, za ovinkom je že NOV RAZGLED.

Vabim vas, da vzamete volan v svoje roke in zapeljete iz krožišca na moj naslov.